IN MEMORIAM Umbert Bizjak 1934 04 02 2025 profesor športne vzgoje скачать в хорошем качестве

IN MEMORIAM Umbert Bizjak 1934 04 02 2025 profesor športne vzgoje

IN MEMORIAM Umbert Bizjak profesor športne vzgoje in pionir plavalnih tečajev za otroke na Goriškem. Privrejo spomini na tiste davne šolske dni, na tiste dni, ko se je moralo v šolo z avtobusom, ker je bila oddaljena več kot sedem kilometrov. Takrat se začnejo porajati želje, zastavljeni cilji in zanimanja. Imeli smo odlične učitelje, ki so nam znali razložiti in dočarat, približat svoje snovi na pouku. Vsak je tam našel sebe po svojih željah. Spomnim se, da sem bil strašno neodločen, da mi je bilo vse všeč, da sem vse hotela poskusiti in tudi sem. Poseben izziv je bila športna vzgoja, ki jo je poučeval izjemen, zelo predan pouku in ambiciozen profesor. Znal je navdušiti tudi tiste, ki o športu, razen kot obveze na šoli, sploh niso razmišljali. Učili smo se im poskusili vse, od rokometa, košarke, atletike, gimnastike ... Spomnim se, da sem nekaj časa vadil v skupini, ki je telovadila in se pripravljala na takrat precej pogoste nastope na raznih prireditvah in bili smo zelo uspešni, aplavzov ni manjkalo. Potem prečudovita košarka, kjer se nismo samo učili pravil in neskončno trenirali, ampak tudi šli na turnirje se tekmovali s šolami po okrožju. Atletika je bila samoumevna, vedno je bila poslastica. Imeli smo izjemne pogoje, slačilnice, kopalnico, telovadnico, kjer ni obstajala oprema, ki ni bila del potrebnih telovadnih rekvizitov na šoli. Le kolikokrat sem zamudil avtobusno vožnjo domov samo zaradi vadbe po pouku, po šoli. Spomnim se neke snežne zime in naše vaške "skakalnice" na posestvu ob stavbi, spomnim se rdečega Taunusa in spomnim se, kako sem ustavil učitelja Bizjaka, da bi mu pokazal svojo umetnost skakanja z improviziranimi smučmi. Ustavil se je, me opazoval, ko sem komaj uspel premagati ovinek, ne da bi zdrsnil na cesto, me pohvalil, čeprav sem prepričan, da je bilo tako grozno kot tudi izjemno nevarno, a pedagog ostaja pedagog, zato smo pa še isto zimo imeli kup majhnih smuči na šoli in smo za športne užitke hodili organizirano na Lokve, tamkajšne smučišče, na športne užitke. Vzbudil nam je željo po učenju košarke, zato smo okrog hiš, na dvoriščih gradili koše z pravimi obroči, se igrali in razvijali športni duh. Bil je izjemen, pravi pedagog, vrhunski na svojem področju vsestranskega športnega znanja katerega nam je na tako zanesljiv način prenašal. Žal smo vsi podvrženi obrabi, se staramo in dotrajavamo, leta terjajo svoje in s časom postajamo spomin. Kdor zapusti za seboj veliko spominov, nikoli ne umre in je vedel, zakaj je živel. Profesor moj, počivajte v miru kamor ste se napotili in naj Vam bodo lahkotni koraki na športnih igriščih nekje tam zgoraj za mavrico...