Marzanno, Marzanno... (międzysłowiański) скачать в хорошем качестве

Marzanno, Marzanno... (międzysłowiański)

Ona čitala v noći knigų davnyh lět, o bogah slovjanskyh, ktori tvorili svět. Bukvy se měšali v senny tminy znak, ona zatvorila oči — i padl nočny mrak. Kogda je otvorila, les stojal prěd njoj, mgla tiho plula, čas stal spokoj. Svět slovjansky žil v barvah i zvuku, a ona tam stojala — kak v drugom bytu. Na brěgu jezera sebe viděla snova, v prostoj lněnoj suknji iz davnogo slova. Větr dvižal vlasy, šepotal kak pěsnj, i znala už togda — to ne byl prosty sen. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. A ty, Vesno, prijdi na prag zemji, daj urod i život zemji snova žiti. S ljudmi ide čas Jarovyh Godov, směh i pěsnj pluju od hiž do lesov. Oni krasjat jajca — oběćanje dnov, v pećah hlěb raste, miod zlatom kov. Dym od gorěnyh zelj očisti prag, domy ukrašajut protiv zimnyh vlag. Iz slamy i lent tvore jej lik, v Marzanně projdu zimu i mrtvy věk. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. A ty, Vesno, prijdi na prag zemji, daj urod i život zemji snova žiti. Oni idu k rěce v ravnom kroku nog, pohod kak molitva, tihi i težky bog. Ona gleda kuklu — i srdce drži strah, bo v slamenom licu vidi svoj obraz. Slama v tělo měni se, ruka hladi stud, narod umuknul, daleky zvon tut. Ona hoće kriknuti, běgti, no sil net, i tok ju nosi kak pradavny světot. Voda zatvara usta i vid, oddyh běži, pada v mračny byt. Hlad stiśka tělo, tišina bez dna, poslědnja myslj — i svět isčezna. Tma se gosti, nič ne čuje ona… I vdrug — dyh, pot, krik i světlaja zora. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. Marzanno, Marzanno, idi daleko, odnesi s soboju moroz, bolest, těžko. V vodi pogyni, da plod može vstati, nech vesna vrati se, novy glas dati. A ty, Vesno, prijdi na prag zemji, daj urod i život zemji snova žiti. (piosenka stworzona w Suno)