Branko in Stasil na Dunaju pred odhodom v Gorski Karabah 1994. скачать в хорошем качестве

Branko in Stasil na Dunaju pred odhodom v Gorski Karabah 1994.

Leta 1993 sem prejel vabilo, da bi s sodelavcem iz 1. bataljona 52. brigade, /stotnik Branko Babič /, kjer sem delal na mestu obveščevalnega organa, odšla v mednarodno operacijo v Gorski Karabah. Povabilo sem sprejel z velikim veseljem, ker je bilo delo povezano z obveščevalno dejavnostjo. Razporedili so me v ožji štab načelnika takratnega RŠTO in pokrival področje mednarodnega sodelovanja. Priprave na misijo v Gorski Karabah so potekale posamično, kar pomeni, da sva se pripravljala v Sloveniji, preden sva odšla na nadaljnje priprave na Dunaj. Z veliko prostovoljnega dela, truda, prijateljstev in poznanstev, saj sem že prej deloval kot instructor za usposabljanje izvidnikov in protidiverzantov v TO, sva prišla do vse potrebne opreme in znanja. Nato sva odpotovala na Dunaj, kjer je sedež Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), saj je misija potekala pod mandatom OZN v sodelovanju s to organizacijo OVSE. Živela sva v vojašnici v bližini Dunaja z Angleži, Nemci, Italijani, Belorusi, Rusi, Estonci, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari in Hrvati, ki so na misiji sodelovali z inženirskim vodom, odgovornim za razminiranje. Vodja mednarodne misije v prvi fazi je bil angleški polkovnik in me je tretji delovni dan vprašal ali bi bil njegov namestnik . Malo sem bil začuden ker je bil za to funkcijo predviden polkovnik sodelujoče države. Sprejel sem ponujeno dolžnost in tako sva se s kolegom Bbičem ločila. Moje novo delovno mesto je bilo v Armeniji. Zadolžili smo rumene baretke, na katerih je bil modri znak z napisom OVSE, in dobili rumena vozila Lada Niva, da bi bili v Gorskem Karabahu v snežnih razmerah čim bolj vidni. Po prihodu na Dunaj smo začeli 14-dnevne priprave, pri čemer bi rad poudaril, da sva bila s sode- lavcem zelo dobro pripravljena in opremljena. Moja fotografska in videooprema je bila v vrhu takratne tehnologije, tako da so tudi Američani in Nemci takoj zahtevali novejšo opremo. Oprema, ki sem jo prinesel s seboj, je namreč omogočala, da sem lahko posnel fotografije ali film-video s katerega koli medija, ne le skozi objektiv. Nimam video posnetkov, ker sem varčeval s kasetami. Sedaj mi je žal ker bi se zgodovina gibala na ekranu. Na Dunaju smo se vsak dan urili, spoznavali med seboj pri delu, simulirali naloge, ki so nas čakale na misiji in čakali na odhod v Gorski Karabah. Medtem se je vzdolž 400 kilometrov dolge razmejitvene črte, ki loči Armenijo in Azerbajdžan, zgodil obmejni incident, saj so Azerbajdžanci obstrelili helikopter, da je moral prisilno pristati. Na podlagi varnostnih ocen je prišlo do od- ločitve, da bi bil odhod na misijo lahko prenevaren. V Gornjem Karabahu naj bi delovali kot neoboroženi vojaški opazovalci, za našo varnost pa naj bi skrbele ruske enote. Dejstvo, da nas bo varovala ruska vojska, se nam je zdelo zelo vprašljivo, saj so Rusi simpatizirali z Azerbajdžanom. Po odpovedi odhoda na opera- cijo sva se s sodelavcem vrnila v Slovenijo, kjer sva bila v šest mesečni pripravljenosti, da v roku 48 ur prideva v zbirni center na Dunaj, od koder bi nato s pripadniki drugih narodnosti odšli v Gorski Karabah. Po šestih mesecih so dežurstvo skrajšali na en mesec, nato pa je misija postopno zamrla, saj je Rusija odločno nasprotovala pričetku mirovne operacije.