Teorija izbire - Odnos скачать в хорошем качестве

Teorija izbire - Odnos

Pozdravljeni. V tem videu bom razložila, kako v realitetni terapiji razumemo ODNOS. V vsakdanjem življenju pogosto slišimo izjave kot so npr. »otrok me je razjezil, ker me ni ubogal«, ali pa »partner me je prizadel, ker me ni poslušal«. Take izjave kažejo na linearno vzročno razumevanje stvarnosti, v smislu »otrok me ne uboga« kot vzrok in »jaz sem jezna« kot posledica. Če ne-uboganje otroka razumem kot vzrok za svojo jezo, verjamem, da je otrok tisti, ki določa moje počutje, jaz pa njegovo. Da sva v nekakšni interakciji, v smislu »jaz se odzivam nate, ti se odzivaš name«. S takim pojmovanjem pripisujemo odgovornost za svoje počutje drugim ljudem, hkrati pa verjamemo, da je v naši moči pri njih doseči spremembe oz. upravljati z njihovimi vedenji – da lahko npr. otroka pripravimo do tega, da nas bo ubogal, partnerja pa do tega, da nas bo poslušal. Teorija izbire predstavlja odnos ne kot interakcijo, temveč kot »moje vedenje, s katerim skrbim za zadovoljevanje svojih potreb ob drugi osebi«. To pomeni, da v odnosu z otrokom ni otrok tisti, ki me razjezi, ker me ne uboga. Jeza je le moj način spoprijemanja z razkorakom med lastnimi zamislimi (npr. kako dobro vzgojiti otroka), in tem, kar zaznavam v situaciji »ne-uboganja«. Moja zamisel je npr. navaditi otroka, da pospravi za seboj, moja zaznava pa, da me otrok ne posluša, ko mu to govorim oz. počne nekaj drugega. Jeza je moj način, kako se s to razliko med zamislijo in zaznavo spoprijemam. Vem pa, da otrokovega vedenja ne morem izbirati. Vem, da je od mene odvisno le, kako bom razvijala svojo starševsko vlogo ob njem, kako se bom z njim usklajevala še na druge možne načine. To védenje mi omogoča še mnoge druge možnosti vplivanja nanj, ne le jezo. Omogoča mi npr. zanimanje zanj, s čimer lahko pridobim informacije, ki jih potrebujem za to, da bom bolj učinkovita pri usklajevanju z njim. V odnosu z možem, ki me ne posluša, pa je prizadetost moj način, preko katerega se ukvarjam z razliko med mojo predstavo dobrega zakona in mojo zaznavo moževega ravnanja. S prizadetostjo poskušam odpraviti razliko med svojo predstavo dobrega zakona in svojo zaznavo moževega ravnanja. Ker vem, da ne morem upravljati z moževim vedenjem (poslušanje / ne-poslušanje), on pa ne z mojim (zanimanje zanj, približevanje njemu / prizadetost), želim pa si živeti z njim, lahko iščem še veliko drugih, boljših možnosti, kako lahko skrbeti za dobro uglaševanje z njim. Prizadetost je samo ena izmed možnosti, ki jih lahko izberem, ko situacijo vidim, kakor jo vidim. Pomembno je torej razumeti, da mi ne odločamo o vedenju drugih ljudi, drugi pa ne o našem. To nikakor ne pomeni, da nam ni treba skrbeti zanje, ravno obratno. Če hočem biti žena, sem to lahko samo ob možu; tudi svoje starševstvo lahko razvijam samo ob skrbi za otroka. Če hočemo biti srečni ob drugih ljudeh, se moramo še kako potruditi, da jih razumemo, da se znamo z njimi usklajevati, da sprejemamo različnost in da od njih ne pričakujemo nečesa, za kar smo ugotovili, da nam niso pripravljeni dati. Ko govorimo o nekem odnosu, govorimo pravzaprav o sebi – svojih potrebah, pričakovanjih, zaznavi, delovanju. Tudi ko govorimo o odnosu npr. s svojim otrokom, govorimo v resnici o svoji vlogi starša, ker je vse, kar povemo, naša zaznava našega življenja z otrokom, ki izhaja iz naših specifičnih pričakovanj do sebe in do otroka. Če se na primer pritožujemo nad njegovim obnašanjem, pravzaprav govorimo o svoji zaznavi, ki je usklajena z našimi predstavami, kako naj bi bilo. Tudi ko govorimo o njem, govorimo o sebi. Seveda bi lahko kdo drug o njem povedal kaj čisto drugega kot mi. Bolj ko poznamo ljudi okoli nas, lažje se orientiramo in izbiramo načine, s katerimi ob njih dobro zadovoljujemo svoje potrebe in hkrati njim omogočamo enako. Njihovo vedenje je za nas informacija o tem, kaj zasledujejo, o njihovih pričakovanjih in kar je še najbolj pomembno, o tem, kakšne možnosti imamo, da potešimo svoje potrebe ob njih na nam priljubljen način. Ta informacija s strani drugih nam nenehno pomaga usklajevati se in ohranjati ravnovesje svojih potreb. Vendar smo tudi mi za druge informacija oz. okoliščina in ni nam vseeno, kakšna. Jaz in oseba ob meni sva torej popolnoma svobodni bitji, ki izbirata soodvisnost bivanja, saj vesta, da brez te soodvisnosti ne moreta realizirati svojih vlog.