SODOBNO SLOVENSKO KIPARSTVO скачать в хорошем качестве

SODOBNO SLOVENSKO KIPARSTVO

Mestna galerija Nova Gorica. Sodelujoči umetniki: Mirsad Begić, Jakov Brdar, Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Matjaž Počivavšek, Dušan Tršar, Lujo Vodopivec. Sodobno slovensko kiparstvo je v prelomu osemdesetih let doživelo preobrazbo, z novimi kiparji, ki so končali likovno akademijo, a so že pred diplomo ustvarjali izvirna dela: Jakov Brdar, Lujo Vodopivec in Mirsad Begić, starejši je le Dušan Tršar, ki je v sedemdesetih odkrival svetlobno plastiko, in je v devetdesetih do popolnosti dodelal svoje »štirne« v giacomettijevski praobliki, izvirno formo v bronu, ki jih je razstavil v kostanjeviški cerkvi, Matjaž Počivavšek, mlajši v tem času, avtor, ki se je izpopolnjeval v tujini, a še posebej Lujo Vodopivec, ki je po študiju pri Billu Tuckerju spreminjal formo svojih kipov, a v obdobju med 1970–2000 dosegel neverjeten vzpon in zrelo dobo, posebej v novih materialih (les, kovina, smole). Tudi Brdar in Begić sta izoblikovala svojstveno epoho, predvsem v velikopostavnih kipih v glini ali bronu, posebno, svojstveno telo, ki nima primerjave v modernem evropskem likovnem prostoru. Konec tisočletja zaznamujejo Bratuševa dela, tudi v različnih materialih, odmevne, tudi v tujini, razstave in postavitve v prestižnih galerijah in likovnih prostorih. V zadnji dobi, v razponu skoraj dveh desetletij, je presenetil, v klasično-moderni, avtentični obliki Drinovec, s svojimi »znanstvenimi« kipi in vetrnicami, omenim naj razstavo v galeriji loža s 4-metrsko skulpturo, mlinom z zračnimi tokovi in sočasnim zapisovanjem teh tokov v papirju. Gre torej za sedem prestižnih avtorjev v skulpturah, ki so še klasično moderne in zaznamujejo eno največjih in najprestižnejših ter odločilnih obdobij v razvoju slovenskega kiparstva v 20. stoletju. Gre za izbrana dela (vsak umetnik bo zastopan z dvema ali tremi deli), vsa bodo velikopostavna, saj je bila zadnja, velenjska postavitev kiparstva v obdobju 1975–2015 fokusirana na male kipe in preveč obsežna, prek 40 umetnikov različne kvalitete. Izbor novogoriške postavitve se torej omejuje na osrednje, izjemne predstavnike slovenskega sodobnega kiparstva, ki so vsi »novi«, tj. izvirni tudi v nadnacionalnem smislu, saj v zakladnico evropske likovne umetnosti prinašajo novosti, ki niso primerljive s svetovno znanimi imeni, kar pri velenjski postavitvi vsekakor ni primer. Andrej Medved