[UL AG] DIPLOMSKI KONCERT - Katja Ferenc, flavta (5.6.2023) скачать в хорошем качестве

[UL AG] DIPLOMSKI KONCERT - Katja Ferenc, flavta (5.6.2023)

Johann Sebastian Bach (1685-1750) TRIO SONATA, BWV 529, (prir. Pierre Montreuille) Allegro, Largo, Allegro Carl Reinecke (1824-1910) KONCERT v D-duru, op. 283 Allegro molto moderato, Lento e mesto, Finale - moderato Tōru Takemitsu (1930-1996) VOICE za solo flavto André Jolivet (1905-1974) CHANT DE LINOS *** Katja FERENC, flavta prof. Mateja HLADNIK, klavir *** ponedeljek, 5.6.2023, ob 19.30 Univerza v Ljubljani Akademija za glasbo, dvorana Julija Betetta *** Nemški skladatelj in organist Johann Sebastian Bach velja za enega največjih skladateljev vseh časov, ki je s svojim delom kasneje navdihoval skoraj vse evropske glasbenike, od Mozarta do Schönberga. V smislu kontrapunktične invencije je do popolnosti razvil slogovne značilnosti baročne glasbe, predvsem v okviru koncertov, fug, kantat in sonat. Njegova Sonata BWV 529 je ena izmed šestih sonat za orgle, napisane v trio obliki. Vsaka od njih ima tri stavke, ki pa vsebujejo predelave predhodnih Bachovih skladb, večinoma kantat, orgelskih del in komorne glasbe ter nekaj na novo skomponiranih delov. Prvi stavek Allegro je živahnega značaja v klasični A - B - A formi, v počasnem Largu pa skladatelj stil črpa iz tako imenovanega Corellijevega sloga skozi dolge lirične fraze, ki dajejo občutek prostornosti in širine. Sonato zaključi s ponovno živahnim Allegrom, ki v formi vleče vzporednice s prvim stavkom ter tako dobro zaokroži celotno delo. V Hamburgu rojeni Carl Reinecke je ustvarjal in deloval v času polnega razmaha obdobja romantike. Študiral je pri slovitih glasbenikih, kot so Felix Mendelssohn, Robert Schumann in Franz Liszt. Kasneje je kot profesor kompozicije na konservatorijih v Kölnu in Leipzigu, kjer je bil zaposlen kar 35 let, poučeval Edvarda Griega, Maxa Brucha, Leoša Janačka ter druga velika imena klasične glasbe. Reinecke je bil vsestranska glasbena osebnost: kot pianist je pogosto potoval na koncertne turneje, veljal je za izjemnega interpreta Mozartove glasbe, več kot tri desetletja je kot dirigent vodil leipziški orkester Gewandhaus, veliko časa pa je namenil tudi komponiranju. Koncert za flavto v D-duru, op. 283, napisan leta 1908 je njegov zadnji koncert pred smrtjo in velja za enega izmed največjih koncertov za flavto nasploh. V njegovi romantični ekspresivnosti smo deležni ravno pravšnjo mero tehnične virtuoznosti v kombinaciji s spevnimi, harmonično bogatimi ter dobro orkestrsko podkrepljenimi temami, ki poudarijo solistovo tehnično dovršenost na eni, ter skladateljevo naklonjenost senzibilni, lirični in včasih humorni izraznosti na drugi strani. Čeprav je bil večinoma samouk, je japonski skladatelj Tōru Takemitsu v svojih skladbah znan po svojem subtilnem razskovanju instrumentalnih in orkestrskih barv, združevanju elementov orientalske in zahodne glasbene filozofije ter po spajanju zvoka s tišino na čim bolj inovativen način. Njegov umetniški opus ne zajema zgolj več kot sto skladb za različne zasedbe, temveč tudi devetdeset filmskih partitur ter dvajset knjig. Njegova skladba za solo flavto Voice je bila napisana leta 1971 v enem dnevu za švicarskega flavtista Aurèle Nicoleta, ki jo je tudi premierno izvedel dva meseca kasneje. Skladatelj je v skladbo vnesel številne razširjene tehnike igranja flavte, kot so multifoni, frulato, poj in igraj tehnika, udarci po tipkah, od izvajalca pa ne zahteva zgolj dobro poznavanje le-teh, temveč tudi petje, kričanje, mrmranje, šepetanje, citiranje ter nasploh veliko mero glasbene teatralnosti. Francoski skladatelj André Jolivet je bil rojen v umetniško družino. Kljub pritiskom staršev, ki so želeli, da postane učitelj, sta ga izredno zanimala akustika in komponiranje, ki se ga je sprva učil od francoskega skladatelja Paula Le Flema. Čeprav znan po svoji predanosti francoski kulturi, se je po obisku enega od koncertov Schönbergove glasbe navdušil za atonalnost in tako postal edini evropski študent kompozicije skladatelja Edgarda Varèseja. Skladba Chant de linos ali v slovenskem prevodu Linojeva pesem je nastala leta 1944 za tekmovanje na pariškem konservatoriju. Skadatelj je s skladbo želel glasbi vrniti njen starodavni in zaklinjajoči značaj z izvorom v plemenskih skupnostih. Tako Chant de linos temelji na mitološkem glasbeniku Linosu, ki je učil glasbo Orfeja in Herakleja. Jolivet je delo opisal kot starodavno žalno petje, sestavljeno iz žalostink, prepleteno z joki in plesi. V skladbi se tako izmenjujeta počasni petčetrtinski taktovski način, ki ponazarja jok, ter izrazito ostinantni sedemosminski taktovski način, ki ga povezujemo s plemenskimi plesi.