У нас вы можете посмотреть бесплатно Učiteljica sem: Elizabeta Selić, Srednja poklicna in strokovna šola, Šolski center Šentjur или скачать в максимальном доступном качестве, видео которое было загружено на ютуб. Для загрузки выберите вариант из формы ниже:
Если кнопки скачивания не
загрузились
НАЖМИТЕ ЗДЕСЬ или обновите страницу
Если возникают проблемы со скачиванием видео, пожалуйста напишите в поддержку по адресу внизу
страницы.
Спасибо за использование сервиса ClipSaver.ru
[UČITELJICA SEM] Učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva na Srednji poklicni in strokovni šoli Šolskega centra Šentjur Elizabeta Selić je učiteljica s srcem in dušo. Z dijakinjami in dijaki ima pristen stik, morda tudi zato, ker pri praktičnem pouku ne sedijo v klopeh, ampak skupaj delajo. Vmes je priložnost za pogovore o vsem, kar mlade ali teži ali navdušuje. Tudi zato pravi, da mladih ne poučuje za poklic, ampak za življenje. Kar Elizabeta Selić govori, tudi živi. Pri učiteljskem poklicu se ji zdi najbolj pomembno, da ne bi naredila krivice in otroka prizadela. »V prvi vrsti pa je treba otroke slišati in videti. Biti pristen. Bolj ko si uraden, težje je. Videti je treba človeka.« Otroke je dvigala tudi dobesedno. Dolga leta je bila namreč rejnica. Prvo deklico je sprejela, ko je njena hči edinka povedala, da mora njena prijateljica od doma. Pa je prišla k njima. »Več, kot sem ji kdaj dala, je ona dala meni in zrasla je v krasno, izobraženo žensko. Super smo se imele in kmalu je za njo prišla še njena sestra.« Nekoč pa v šoli neko dekle ni več hotelo domov. Učiteljica se spominja, da je sedela pri ravnatelju v pisarni, kjer jo je dekle vprašalo, ali lahko gre kar z njo domov. Poklicali so mamo, saj se je morala strinjati. »To je bil zame najbolj pretresljiv trenutek. Čeprav je šlo sprva samo za en teden, ji je mama rekla samo: 'Ti kar pojdi, samo vrni penkalo, ker sem ga kupila tvoji sestri in si ga ti vzela.' Po poti sem poklicala moža, naj sobo pripravi, ker pride z mano dijakinja.« Nato z nasmeškom doda: »Hči je po vasi muce pobirala in vse domov znosila, jaz pa otroke. Mojo odločitev so doma sprejeli in res nam je šlo lepo skupaj.« Ko je prišla k hiši prva rejenka, je njena hči predlagala, da je ne bi več klicala mama. »Rekla je, da bi me klicala Mima, ker bi me tako lahko vsi klicali in ni želela, da se s prijateljico razlikujeta, ko sta skupaj zunaj. Ostala sem Mima in sem danes tudi babica Mima. Še podpišem se kdaj tako.« #učiteljicasem 🖋️Piše: Špela Kuralt