Cona udobja: prikazi naklonjenosti скачать в хорошем качестве

Cona udobja: prikazi naklonjenosti

Umetnice in umetniki: Martina Drozd Smutná, Kaja Upelj, Dorottya Vékony, Sonja Vulpes, Konstantin Zhukov Kurira: ETC. (Hana Čeferin, Ajda Ana Kocutar, Lara Mejač) Oblikovanje razstave: Žan Kobal, Timotej Rosc Grafično oblikovanje: Zoran Pungerčar Avtor zvočnega vodstva: Jaka Smerkolj Simoneti Oblikovanje zvočnega vodstva: Gašper Lovrec O razstavi Pogosto nas spodbujajo, da stopimo iz svoje cone udobja, saj naj bi nas na drugi strani čakalo nekaj boljšega. Perspektiva, da se »rast začne tam, kjer se konča tvoja cona udobja,« se nenehno ponavlja v priročnikih za samopomoč in na spletu, kjer vplivneži svetujejo, kako biti ambiciozen, premikati meje in se nenehno izboljševati. Pravijo, da sta za to potrebna pogum in moč, vedno pa obstaja tudi določeno tveganje pri zamenjavi udobja za neznano, a domnevno boljše. Toda v času stalne krize se moramo vprašati: ali lahko resnično predvidevamo, da je položaj udobja nekaj samoumevnega? Ali ni neznano in nestabilno bolj podobno naši vsakodnevni izkušnji kot izbira varnega in predvidljivega? Nasprotno, ugotovimo, da je iskanje ali ustvarjanje udobja za mnoge že samo po sebi boj ‒ boj, ki ga lahko štejemo za prav tako pogumnega in zahtevnega kot skok v neznano. Razstava Cona udobja: prikazi naklonjenosti temelji na četrti številki revije ETC. Z deli Martine Drozd Smutná, Kaje Upelj, Dorottye Vékony, Sonje Vulpes in Konstantina Zhukova raziskuje, kako v (javnem) izkazovanju naklonjenosti ‒ tako do drugih kot do sebe ‒ iskati udobje. Umetniki na razstavi tako razmišljajo o kompleksnosti in dvoumnosti medosebnih odnosov, medgeneracijskih travmah, intimnosti in spolni fluidnosti, spolnih vlogah in starševskih izzivih, pa tudi o pomenu ljubezni do samih sebe. Sonja Vulpes v seriji grafik Cake (2024) raziskuje svoja duševna stanja skozi teme ljubezni do same sebe, osebne fleksije in samospoštovanja. Delo Dear Veronika (2024) Kaje Upelj izpostavlja kompleksnost materinske in medgeneracijske ljubezni, pri čemer se posveča družinskim vezem in podedovanim travmam. Dorottya Vékony v fotografski seriji Rites of Letting Go (2023) obravnava (ne)plodnost in reproduktivne pravice ter raziskuje splav in tabuizirane izkušnje, ki oblikujejo samopodobo, ter alternative biološki reprodukciji in heteronormativnim vlogam. Martina Drozd Smutná v slikarski seriji Hold Me Tight (2020‒2025) družino obravnava kot sistem, v katerem je skrb privatizirana, in izpostavlja, kako spolne vloge, krhka moškost in starševski izzivi pripomorejo k pomanjkanju širše podpore. Konstantin Zhukov v delu Black Carnation (2021‒) izhaja iz spregledane kvir zgodovine Latvije. Projekt, poimenovan po izrazu za geje iz obdobja pred drugo svetovno vojno, uporablja bledeče termične odtise s plaže, kjer so se srečevali gej moški, s tem pa kaže na krhkost kvir spomina in odsotnost arhivskih dokumentov.